Z odprtimi očmi: Sicilija

Maturantski izlet, 24.-30. avgust 2012

Potopis je žal le v moji glavi, objavljam pa esejski spis, ki sem ga morala oddati za domačo nalogo pri slovenščini.

Simbol Sicilije, prikazuje tri rte otoka, Meduzino glavo in snope žita

Na Gimnaziji Kranj ima velik pomen tradicija. Ohranjamo jo z vsakoletnim sprejemom fazanov, božičnimi koncerti uigranega orkestra, maturantskim sprevodom in osmrtnicami, pa tudi z maturantskim izletom.

Že več kot desetletje je destinacija maturantskega izleta Sicilija. Gimnazija Kranj ni kot druge šole, kjer se ob koncu tretjega letnika prepirajo, kam in s kom bodo šli na izlet. Kranjski gimnazijci nikoli niti ne pomislijo, da bi obiskali še kak drug del Evrope, saj jim je že ob prvem prihodu v šolo jasno, da se bodo v zadnjih dneh avgusta pred zaključnim letnikom potili v južni Italiji.

Tudi ni naključje, da se naš izlet pravzaprav imenuje ekskurzija. Ker se od gimnazijcev pričakuje civiliziranost, ni namen izleta spoznavanje novih alkoholnih pijač, temveč odkrivanje lepot, ki jih ponuja Sicilija. Teh ni malo, a kljub temu si je večina udeležencev zadala drugačen cilj, ki je mejil že na tekmovanje med posamezniki – kdo bo svoje telo čim bolj zastrupil.

Ne zanikam, da nisem angel, pa vendar najdem zabavo v drugih rečeh. Tako so mi skakanje na streho, visenje z balkona in skorajšnji pretep z varnostniki pred diskom precej tuji. Veliko bolj uživam v vožnji z zastonj vlakcem po enormnem kompleksu, medtem ko mahaš ljudem, ki se ti zaradi prezasedenosti vlakca ne morejo pridružiti. Seveda ti še na kraj pameti ne pade, da bi jim odstopil svoj sedež, zato se rajši odpelješ še en krog.

Dobra sošolčeva ideja so bili tudi tematski večeri, od katerih mi je bil najljubši kraški. Po večerji, ki je ne bi privoščil niti sosedovemu psu, se ob kozarcu vina, ki pač ne preseže terana, a je vseeno zadovoljiv, res prileže kos kruha s troje salamami. Pa ni bila ta večerja edina, pri kateri so ljudje zapustili mizo, še preden je natakar uspel prinesti pladenj, saj so grozovito dejstvo že zagledali na sosednji mizi. Tako smo se kmalu naučili, da moramo večino svojega prostega časa preživeti v supermarketih.

Da ima Sicilija za seboj dolgo zgodovino, nam je v glavo želela vbiti vodička. Nad njenimi večurnimi razlagami v avtobusu, še preden smo do znamenitosti sploh prišli, ni bil navdušen nihče, razen profesorica Jesenovčeva. Tudi voznik Srečo je z vsakim naslednjim dnem vse bolj izgubljal živce, saj jo je hočeš nočeš moral poslušati, ostali pa smo le izklopili zvočnike. Zagnane vodičke to ni motilo, svoj glas je le še povzdignila in s tem motila spanec polovici avtobusa. Svojo nezaželjenost je nato le še stopnjevala z vsakodnevnim ogledom cerkva.

Sicilija je kljub mediteranskem podnebju in posledično zelo vročim poletjem odeta v zeleno. Trte, oljke, palme in cvetoči kaktusi so nas spremljali na poti do Agrigenta, kjer smo si ogledali dolino templjev. Žgoče sonce nam ni dovolilo, da bi v ogledu uživali, je pa zato na svoj račun prišla bližnja trgovinica, kjer smo izrabili vse zaloge ustekleničene vode.

Svojevrstno doživetje je tudi aktivni vulkan Etna. Najprej smo se peljali z vzpenjačo, nato pa do vrha pot nadaljevali z džipi. Želodcu ne najbolj prijazna vožnja se je izplačala, saj je bil razgled neprecenljiv. Etna ni edini vulkan, ki smo si ga ogledali. Na Vezuv smo se v opoldanski vročini povzpeli peš, kar je bilo za nekatera nič hudega vajena dekleta hud napor.

Tople večere smo si krajšali s turnirji iz taroka, ponoči pa smo prepevali ob zvokih dveh kitar. Eni so se ohladili s skokom v bazen, drugi so vztrajno praznili hladilnike, tretjim pa zaradi iskric, ki so se močno kresale, ni pomagalo ne eno ne drugo.

Teden štejem za precej uspešen, saj se lahko pohvalimo tudi z nekaterimi dosežki. Smo namreč zmagovalci po številu izbljuvanj iz želodca, vodilnemu na lestvici je uspelo celo sedemkrat v eni noči. Prav tako smo podelili naslov lastniku najbolj umazanih nog in najmočnejšemu dvigalcu uteži.

Po pričanju letošnjih maturantov, je bil lanski maturantski izlet veliko odmevnejši kot letošnji. Sklepam torej, da bodo še vse naslednje generacije dobrodošle v tem hotelu na Siciliji, saj nismo uničevali njihove imovine in smo pridno skrbeli za nočni mir. Zanamci bodo tako nadaljevali s tradicijo, dober glas o kranjski kremšniti pa se bo z leti verjetno razširil čez vso Sicilijo.