Zlati Nepal

Foto: Rožle Bregar

MEPI je kratica za Mednarodno priznanje za mlade. Izvira iz Velike Britanije, njegov ustanovitelj pa je princ Filip, vojvoda Edinburški, bolj poznan kot mož kraljice Elizabete. Program vzpodbuja mlade, da začnejo bolj aktivno preživljati prosti čas. Za vsako posamezno stopnjo (bronasto, srebrno in zlato) mora določeno število mesecev opravljati prostovoljno delo, veščine in šport. Ko ima vse to opravljeno, se lahko udeleži odprave, ki je, odvisno od stopnje, 2-, 3- ali 4-dnevna. MEPIjevci morajo odpravo skrbno načrtovati in po zemljevidu priti do kontrolnih točk. Pri tem morajo s seboj v težkih nahrbtnikih tovoriti vsa svoja oblačila, hrano, gorilnik, posode, šotor za spanje, spalno vrečo in napihljivo blazino/armafleks. MEPI je za mlade izziv, saj si sami začrtajo cilje, ki jih morajo doseči. Program je danes razširjen po 130 državah. Pri nas je čast podeljevanja zlatih značk in priznanj dobil predsednik države, zato priznanje pogosto imenujemo tudi predsednikovo priznanje.

Idejni vodja in organizatorica zlate odprave v Nepal je MEPI mentorica na Gimnaziji Kranj, Marija Štremfelj, poleg nje pa nas je vodil tudi njen soprog, Andrej Štremfelj. Poleg trekinga so bile naše obveznosti usmerjene tudi v lokalno prebivalstvo, ki smo se mu posvetili zadnje tri dni potovanja. Obiskali smo British school Kathmandu, Umbrella foundation, ki se ukvarja z osirotelimi in zapuščenimi otroci in sirotišnico, v katero so nas povabili prostovoljci, ki smo jih srečali v gorah.

1. dan: Benetke - Doha

Iz Benetk v Doho (glavno mesto Katarja) smo leteli približno 6 ur. Letalska družba Qatar airways nas je na letalu razvajala z odličnimi toplimi obroki (npr. riba v omaki s pečenim krompirjem in kuhano špinačo, panakota, štručka, maslo, sirov namaz, pomarančni sok in čokoladni bonbon. Vse stvari so miniaturne, a jih je veliko in se zato naješ.) Čas smo si krajšali z gledanjem filmov (hollywoodske klasike in trenutne premiere), nanizank, poslušanjem glasbe (čez 100 albumov vseh zvrsti), igranjem igric, gledanjem tutorialov (npr. kako žonglirati, kako narediti bananin shake, kako speči jajce na oko) na zaslončku, občutljivem na dotik, ki ga je imel vsak na sedežu pred seboj. Prav tako so vsakemu razdelili še slušalke, odejo in blazino.

Čez dan se ozračje v Dohi segreje na 40°C in temperaturni preobrat je presenetil tudi nas, saj so jesenske temperature v Sloveniji precej nizke. Po pristanku smo imeli 8 ur časa do naslednjega leta. Na letališču smo prvič lahko začutili vpliv Azije, saj je bila hrana za večerjo in zajtrk precej začinjena (beri: pekoča). Katar je dokaj bogata država, kjer je voda dražja od nafte. Po letališču se sprehajajo dolgobradi arabski šejki, oblečeni v dolge bele halje, oviti z belimi rutami ali pokrivali na glavah. Družijo se drug z drugim, medtem ko njihove žene čas preživljajo skupaj. Večina jih je oblečena v dolge črne halje in črne naglavne rute, mnogim se vidijo le oči, nekatere pa imajo celo oči prekrite s črno mrežico. V duty-free trgovinah prodajajo le sladkarije, parfume in plišaste kamele, ni pa drugih tipičnih trgovin, ki smo jih navajene predvsem Evropejke, ki rade brskamo po trgovinah z oblačili, torbicami in nepotrebnimi spominki. Lahko pa kupiš kakšno vrednejšo stvar, npr. nov avto. Arabska logika pač.

2. dan: Doha - Kathmandu,

V Katmandu smo prispeli v popoldanskih urah. Mesto je sestavljeno iz treh nekdanjih kraljestev, ki so se nato združila: Kathmanduja, Bhaktapurja in Patana. Thamel je najbolj turističen predel v Kathmandujskem delu, še najbolj čist in verjetno tudi najdražji, saj so restavracije prilagojene Evropejcem (npr. italijanska restavracija). Tudi v drugih restavracijah, npr. v tajski, dobiš pico in lazanjo. Namestili smo se v Thorong peak guest house-u, kjer smo večkrat slišali tudi glasove drugih Slovencev, ki niso bili del naše 31-članske odprave. Popoldne smo si ogledali glavno ulico v bližini našega hotela, na kateri najdeš polno prodajalcev preprog, šalov, oblačil nakita,  kipov Bude, bakrenih čajnikov in skodelic. Veliko je tudi trgovin s pohodniško opremo, kjer običajno na poceni robo našijejo napise Mammut ali The north face, nato pa ti to želijo precej drago prodati. Seveda moraš vedno vse cene zbijati, običajno za začetek postaviš tretjino cene, ki ti jo pove prodajalec. Tako smo kupili  "the north face" puhovke za 1800 rupij (pb. 18€), potem pa bili že tako naveličani pogajanj, da navadnega armafleksa niso želeli prodati za manj kot 1200 rupij (pb. 12€), vendar sem sama pač potrebovala podlogo za spanje v šotoru, zato sem se morala s ceno sprijazniti. Za 1€ sicer dobiš 109 rupij. Poznajo tako bankovce kot tudi kovance, vendar pa je kovancev zelo malo v obtoku. Običajno zaokrožajo na 5 rupij, saj je to najmanjši bankovec, največji pa je vreden 1000 rupij. Bankovci so različnih barv, vsak pa ima natisnjeno tudi žival: slona, nosoroga, jaka, gamsa...

Zvečer smo imeli skupinsko večerjo, kjer smo spoznali tradicionalno nepalsko hrano. Najbolj značilna jed se imenuje dal bhat, sestavlja jo riž, poleg katerega postrežejo še tri omake. V omaki je pogosto leča. Običajno ena od omak ni pekoča ali vsaj manj pekoča, ob drugih dveh pa bruhaš ogenj. Vsekakor iz lastnih izkušenj lahko povem, da mešanje vseh treh omak, ki jih poliješ čez celo porcijo riža, ni priporočljivo.

Seveda pa dal bhata ne smemo mešati z besedo danjabhat, kar pomeni hvala.

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

3. dan: Kathmandu Durbar square, Bhaktapur

Po zajtrku v precej evropejsko obarvani kavarni (rogljički, jabolčni zavitki, sendviči vseh vrst, muffini,..., kava z mlekom, capuccino,... Kave v Katmanduju niso takega okusa, kot smo ga vajeni pri nas. Z dodatkom sladkorja pa stvar le še poslabšamo. Zato kot pijačo ob kateremkoli obroku priporočam čaj) smo se odpravili na sprehod iz Thamela do Durbar square-a. Plačati je potrebno nekaj rupij za vstopnino, a lahko z isto vstopnico vstopiš večkrat. Pred templji pogosto sedijo v rumeno oblečeni starci, ki so sami sebe imenovali za svete može. Živijo le od denarja in hrane, ki ju dobijo od ljudi, v zameno pa zanje molijo. Prav tako se ne marajo fotografirati, ali pa v zameno zahtevajo nekaj rupij.

Sveti mož (Foto: Rožle Bregar)

Glavni trg je poln templjev. Ker smo Katmandu obiskali v času festivala, je bilo obiskovalcev precej manj kot običajno. To se je poznalo tudi na cestah, čeprav si takrat še nismo predstavljali, kakšna bo sprememba po prihodu s trekinga. Festival je znan po darovanju koz in tudi goveda (jak, bivol) bogovom. Tudi sami smo bili priča neprijaznemu klanju. Na vsakem koraku so okoli tebe ljudje, ki ti želijo prodati nakit ali pa majhno šahovnico in se jih je težko otresti. Levo in desno hodijo ali ležijo krave, okoli njih pa frfotajo golobi.

Foto: Rožle Bregar

Durbar Square (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

 

Na koncu glavnega trga je hiša, ki ima eno okno pozlačeni. Hiša je dom žive boginje, deklice, ki še ni dobila prve menstruacije. Izberejo jo, ko ji je 5 ali 6 let, mora imeti primerno obliko obraza, oči, ... Izberejo več deklic, ki jih nato čaka še najtežja preizkušnja, ki odloča o novi živi boginji. Deklice zaprejo v temno sobo, nato pa jih strašijo. Prava živa boginja je pogumna in je ni strah ničesar. Dekle nato ločijo od družine. Enkrat dnevno se pojavi na oknu, nekajkrat na leto, v času festivalov, pa gre s kočijo skozi mesti. Pri tem se ji vsi klanjajo in jo častijo.

Bhaktapur je duhovno središče Katmanduja. Je malo odmaknjeno iz centra mesta, kar se pozna tudi na drugačni zgradbi templjev. V Bhaktapurju lahko vidimo zlata vrata, vhod v enega izmed templjev, ki jih straži vojak. Na glavnem trgu je najvišji tempelj, ki ga varujejo ogromni kipi levov, slonov in bude.

Bhaktapur Durbar square (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

4. dan: Opičji tempelj, Pashupatinat: Obred zažiganja trupel

Že ob pol sedmi uri zjutraj smo se odpravili na ogled templja, saj smo želeli videti sončni vzhod. Po polurni hoji smo se morali povzpeti še po 398 stopnicah. Med vzpenjanjem smo lahko opazovali opice. Odrasle živali, ki so ležale, medtem ko so se majhne opice podile po drevesih ali pa so odrasle opice male prenašale naokrog. Opozorjeni smo bili, naj se opicam ne približujemo preveč, saj bi se lahko počutile ogrožene in napadle. Problem nastane, ko se opice približajo tebi, ko prečkajo stopnice ali pa nad tvojo glavo skačejo z enega drevesa na drugo.

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Pogled na Katmandu z Opičjega templja (Foto: Rožle Bregar)

Popoldne smo se odpravili v mestece Pashupatinat, kjer opravljajo obrede zažiganja trupel. Bogate in revne ljudi ločuje most čez sveto reko, kamor nato stresejo pepel umrlega. Reka se naprej izliva v Ganges. Obred bogatih traja tri ure. Najprej jim nekaj časa noge namakajo v reki, da jih umijejo. Nato jih položijo na oltar, pod njih, okoli in nanje pritrdijo veje. Preden prižgejo ogenj, jih še posujejo z oranžnimi cvetovi.
Na levi strani mostu so zadnji kresovi revnejših postavljeni skoraj eden poleg drugega. Za obred si ne vzamejo veliko časa. Moški svojci revnih si pobrijejo lase in pustijo le čopek. Žalujejo toliko časa, dokler jim lasje ne zrastejo nazaj.
Tudi v Pashupatinatu je veliko opic, ki zaradi svoje številnosti povzročajo nemalo težav.

Leva stran mostu, kjer se poslovijo od  revnih (na vsakem od odrov, ki se dvigajo iz vode)

Desna stran mostu, kjer sežigajo bogate

Pogled na mestece (Foto: Rožle Bregar)

Četrti dan smo morali MEPIjevci nameniti tudi načrtovanju odprave. V knjigarni (v dveh nadstropjih, prodajajo vse mogoče, celo knjigo Tomaža Humarja) smo kupili zemljevide, vendar smo imeli pri načrtovanju nemalo težav. Karte so bile v merilu 1:50 000, v Sloveniji smo običajno uporabljali bolj podrobni z merilom 1:25 000, kjer je izrisanih tudi mnogo več poti. Ker so bile karte nenatančne, tudi nismo zagotovo mogli določiti koordinat, zato smo se znašli po svoje. Slovenske preglednice, po katerih določamo čas glede na višinsko razliko, pa niso premogle dovolj velike višinske razlike, zato smo tudi predviden čas kar malo uganili.

5. dan: Vožnja v Dhunche

Ob pol sedmi uri smo odrinili z vsemi nahrbtniki, vsi ostali udeleženci odprave (23) pa so nekaj svoje prtljage prepustili nosačem. Nosači so užaljeni, če se po nesreči zmotiš in jih imenuješ Šerpe, saj so Šerpe eden izmed številnih nepalskih narodov, katerih posebnost je, da so se prvi začeli ukvarjati z višinskim nošenjem. Naši nosači so bili torej pripadniki nekega drugega naroda.

 

Prtljaga za nosače (Foto: Rožle Bregar)

Vožnja v Dhunche je trajala 8 ur. Vožnji smo sicer namenili cel dan, saj je običajno promet tako gost, da manj kot enega dneva zagotovo ne potrebuješ. Ker pa je bil to čas festivala, so bile ceste bolj ko ne prazne, na težave pa smo naleteli tudi pri iskanju hotela, saj je bil v vasi odprt le en. Na nekaterih predelih je cesta izgledala kot bolivijska Cesta smrti. Ravno tako prepadi na levi, na desni pa skale, slapovi in tolmunčki ali drevesa, zato je bolje, da nevarnost poskušaš odmisliti.

Glavna pot (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

Ob vstopu v nacionalni park Langtang so od nas zahtevali posebne kartončke, ki smo jih morali prinesti že s seboj. V kartončku je tvoja slika z osebnimi podatki in dve štampiljki z datumom prihoda in odhoda iz parka.

V hotelu smo kosili in večerjali, najboljša jed večera pa je bila chicken noodle soup (piščančja juha z rezanci).

6. dan: Dunche - Shin Ghompa

Vstali smo že ob sedmi uri zjutraj, vendar pa je bil zaradi slabega počutja dveh članov odprave odhod zamaknjen. Tako smo se štirje odpravili na ogled vasice in se povzpeli tudi do bolj odmaknjenih delov. Gledali so nas kot največje čudo, ko smo se čez terase hoteli prebiti do čortena (manjše kapelice). Nekako nam ni uspelo najti poti, zato smo se pazljivo čez njihove njive sprehodili do druge kapelice. Naproti nam je prišla gruča otrok in starka, ki je na glavi nosila košaro z zelenjem. Razveselili so se naše čokoladice (ki smo jo razdelili na 6 delov), nato pa so se skupaj z nami vsi navdušeni slikali. Ko smo se pri čortenu ustavili in hiteli fotoaparat nastaviti na samosprožilec, so otroci od daleč zvedavo spremljali sliko na ekranu, fotoaparata pa se ni upal dotakniti nihče, niti ko smo jim ga ponudili, naj nas fotografirajo.

Vaška gugalnica

Okoli enajste ure smo bili končno vsi nared. Prvi dan je bil od vseh najbolj naporen, saj smo v šestih urah naredili 1300 metrov višinske razlike. MEPIjevci smo ob lodgu postavili šotor, kjer smo v puhastih spalnih vrečah tudi prenočili. Zvečer smo se pogreli ob peči in sklenili prijateljstvo z Američanom Johnom, ki si je z našim Gregom izmenjeval kitaro. Ob petju Knockin' on heaven's door, Let it be, Bad moon rising, Huda mravljica, Siva pot, Moje dekle je še mlado, Za prijatelje... se je jedilnica počasi spraznila.

Odhod (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Prečkanje visečega mostu (Foto: Gregor Bajsič)

Prvi "lodge" (gorski hotel), foto: Rožle Bregar

V gorah so lastniki lodgev večinoma begunci iz Tibeta. Prepoznamo jih po značilnih pisanih preprogah, ki jih uporabljajo namesto vrat (vendar le v notranjosti lodga, vhodna vrata in vrata sob pa so zbita iz lesenih desk). Po religiji so budisti, kar lahko ugotoviš po rdečih, modrih, zelenih, rumenih in belih zastavicah z likom Bude in napisi manter, ki jih imajo obešene po lodgu, zunaj lodga in na poti okoli vseh stup (večje kapele) in čortenov.

7. dan: Shin Ghompa - Laurebina

Še vedno smo se dvigali, vendar smo si ta dan malce spočili stopala. Hodili smo namreč le tri ure, kar pa je bilo vseeno dovolj, da so se vsem že poznali znaki višinske bolezni. Glavobole smo "pozdravili" z aspirini, večji problemi pa so z vrtoglavico. Ko hodiš, dihaš težje, srce bije hitreje, zato moraš prilagoditi svojo hitrost in število krajših vmesnih postankov.

Foto: Rožle Bregar

Čortena (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

8. dan: Laurebina - Gosaikund

Malo vzponov, malo spustov in v dveh urah smo dosegli Gosaikund(o). Gosaikund je znan po 17 svetih jezerih, posvečenih bogu Šivi. Hindujci verjamejo, da svojo dušo očistiš vsega zla, če se umiješ z vodo iz jezer. Vseh jezer naj bi bilo 108, vendar so ostala jezera precej manjša.

Sprehodili smo se okoli jezera ob katerem stojijo naši lodgi. Pot pelje po skalah, manj je travnatega površja. Paziti moraš, kam stopiš, saj so med skalami ledene ploskve. Vse naokoli jezera lahko vidimo kamnite piramide (od spodaj navzgor vedno manjši kamen), ki jih postavljajo za srečo. V jezeru so se nekateri domačini celo kopali in izgubili kakšno japanko.

Zadnji vzpon pred Gosaikundom (Foto: Rožle Bregar)

Jak - tovorna žival (Foto: Rožle Bregar)

Sončni vzhod (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

Zvečer smo v lodgu v sobah izmerili temperaturo -1°C, zunaj pa se je spustila celo do -15°C, zato smo vsi spali v hiši. Na jedilniku smo odkrili novost - snickers/mars spring roll. V vlečeno testo zavijejo čokoladico in ocvrejo, rezultat pa je sladka čokoladna pojedina, ki smo si jo navdušenci naslednji dan privoščili za zajtrk.

7 članov odprave, ki so bili v najboljši kondiciji, so odšli na raziskovalno odpravo na vrh Surya Peak-a (5145m), da bi preverili teren, kamor smo se napotili naslednje jutro. Marija in Andrej Štremfelj sta bila na vrhu gore nazadnje pred sedmimi leti z vso alpinistično opremo, danes pa zaradi segrevanja ozračja snega tam ni več, zato za vzpon niso potrebni ne dereze ne cepini. Za vzpon potrebuješ nekaj plezalnih spretnosti, saj je na nekaterih predelih pot težko prehodna, skale pa se krušijo.

9. dan: Gosaikund - Surya Peak (5145m)

Dopoldne smo se napotili proti vrhu Surya Peak, najvišji točki, ki smo si jo zadali na trekingu. 19 članov odprave se je pogumno odpravilo proti vrhu, 5 pa nas je poiskalo malo nižji hribček, od koder smo jih z zoomom lahko opazovali.

Na Gosaikundu smo bili tudi narodnostno najbolj obarvana. Srečali smo Irce, Nemce, Američane, Francoze. Zvečer nas je naš kitarist Grega ogrel s petjem in igranjem, saj v lodgih zelo varčujejo z lesom, ki ga morajo z govedom ali konji pritovoriti iz nižjih predelov, kjer še rastejo drevesa. V jedilnici smo se zbrali Slovenci, Nemci, tri Francozinje in Nepalci. Drug drugemu smo se predstavili z državnimi himnami, nato pa skupaj zapeli še himno Evropske unije. Ker Nepalci niso znali ne besedila ne melodije, smo besedilo glede na narod poenostavili (Nemci "mu, mu", Francozinje "ko, ko", Slovenci "mijav, mijav" in Nepalci "hov, hov"), z melodijo pa smo jih pomagali.

Vrh Surya Peaka (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

10. dan: Gosaikund - Ghopte

Najvišjo točko trekinga smo že dosegli, zato smo se počasi začeli spuščati. Temu primerno smo dnevno lahko prehodili tudi več kilometrov. Hodili smo približno osem ur, čeprav smo načrtovali, da bomo prišli do Tharepatija. Ujela nas je tema, zato smo svoj tabor postavili en lodge prej. Zvečer so nam družbi delali še štirje seniorji z južne poloble, dva Avstralca in dva Novozelandca. Najprej so se pritoževali nad velikostjo naše skupine, češ da smo samo vsem v napoto, nato pa so se vživeli in nas celo naučili neko svojo verzijo francoske pesmi Alouette, od katere so vzeli samo refren. Peli smo o neki ženski, ki ima zlomljen nos (does she have a broken nose? Yes she has a broken nose.), eno obrv, dvojno brado (double chin), štrleča ušesa (flying ears) in gugajoče prsi (swinging tits). Ob pesmi smo se režali kot nori, žal pa z nekaj člani naše odprave nismo mogli deliti svojega veselja, saj so ostali v zgornjem lodgu na Phediju.

Zaradi višinske bolezni je ena izmed udeleženk začela čutiti sluz v dihalih. Na to bi nas morala opozoriti že prej, saj bi se lahko tragično končalo. Zaradi pomanjkanja kisika ji je pljuča začela zalivati voda (pljučni endem), lahko bi se zadušila. Bolnica ni mogla več premikati okončin, še vedno pa se je zavedala dogajanja okoli sebe. Noč so prebedeli ob njej in telefonu, saj helikopter ni hotel priti, ker ni imel jamstva, da bomo (pravzaprav zavarovalnica) res plačali 2500$. Vendar denar ni nič v primerjavi s človeškim življenjem. Po klicih na zavarovalnico na Dunaju, narekovanju vseh možnih podatkov in bančnih računov, so po petih urah le prileteli in jo odpeljali v bolnišnico v Katmandu, kjer se je po dveh dneh že vrnila v naš hotel. Zaradi višinske bolezni so v preteklosti mnogi umrli, saj niso imeli primerne zdravniške pomoči.

11. dan: Ghopte - Kutumsang

MEPIjevec Žiga je na ta dan dopolnil sedemnajst let, zato smo mu ob zajtrku zapeli in zaželeli vse najboljše.

Čez cel dan smo se spuščali, na koncu pa nas je čakal precejšen vzpon. Pot je bila naporna, moj nahrbtnik pa še težji kot sicer, saj sem morala nositi še šotor.

Zvečer je naš nepalski vodič Bitendra Žigu spekel torto - čokoladni biskvit prelit s čokolado. Glede na sestavine, ki jih je oz. jih ni imel, mu je torta zelo dobro uspela, za nas pa je bil to najslajši posladek, kar smo ga kdaj imeli. Ko si v hribih, se zaveš, kako malo je pravzaprav potrebno, da je človek zadovoljen. V najvišjih delih sta zadostovali hrana in toplota, v nižjih in bolj obljudenih delih pa spet postanemo razvajeni in si zaželimo tuširanja.

Bitendra je od nekod potegnil še svečko, ki smo jo zapičili v sredino. Nepalci so Žigu podarili bel šal, preden pa je lahko torto razdelil vsem, tudi nosačem, pa je moral zaplesati polko z MEPIjevkami.

Sončni zahod v Kutumsangu (Foto: Rožle Bregar)

Langtang Lirung je s 7227m najvišja gora v nacionalnem parku (Foto: Rožle Bregar)

Žigova torta (Foto: Rožle Bregar)

Pekoče hrane sama ne prenašam najbolje, toda v Kutumsangu sem šele ugotovila, kaj pravzaprav sploh pomeni premočna začinjenost. Makaroni s sirom, ki so bili sicer povsod nepekoči, so bili tako pekoči, da kozarec vode ni pogasil enega pojedenega makarona. Tako sem se svoji večerji odpovedala in jo ponudila Rožletu, ki je z mano prijazno delil svojo nepekočo jabolčno pito.

12. dan: Kutumsang - Chisapani

V tem delu trekinga smo končno prišli do vasi. Ob poti skozi vas so nas pozdravljali otroci v šolskih uniformah, ki jih morajo nositi vse od doma do šole in nazaj in se vmes ne smejo preobleči. Ustavili smo se v eni izmed njihovih šol in jim podarili kemične svinčnike, ki smo jih s tem namenom nosili s seboj. Šola je iz bambusa sestavljena koliba s preprostimi mizami in klopmi, kljub temu pa je znanje tam vrednota.

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Otroci na poti v šolo (Foto: Rožle Bregar)

Vaška šola (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

Ob koncu dneva nas je čakalo še 400 metrov vzpona. Tri slovenska dekleta smo skupaj s profesorjem in hčerjo našega drugega vodiča izbrala vse mogoče bližnjice. Pravzaprav smo hodili po potoku navzgor, med vlažnimi skalami in bujnim zelenjem. Ponekod se je bilo potrebno dvigniti tako visoko, da si potreboval pomoč osebe za sabo, saj so nas težki nahrbtniki hitro lahko vrgli iz ravnotežja. Dekleta smo tako na vrhu ponosno lahko razglasila, da smo prehitela fante, ki so formirali drugo skupino.

Utrujenih nog sem se zgodaj odpravila spat, vsa vesela, da je pred mano le še en dan hoje.

13. dan: Chisapani - Sundarijal

Pred odhodom smo na strehi lodga ob sončnem vzhodu posneli nekaj prispevkov, saj bomo naše potepanje predstavili tudi preko filma.

Od zasluženega počitka nas je čakalo le še štiri ure spusta. Zadnji dve uri smo se spuščali po kamnitih stopnicah, ki smo jih tudi najbolj vztrajni kmalu nehali šteti. Občudovali smo zeleno naravo, rumena polja, terase, v daljavi pa nas je pozdravljal sivi Katmandu. Pozdravljali smo mimoidoče in otrokom razdelili zadnje čokoladice.

V Sundarijalu smo morali čakati na nosače, ki so si ob prihodu zaslužili bučen aplavz in zasluženo napitnino. V Sundarijalu smo vstopili tudi v drug, manjši nacionalni park, zato smo morali plačati tudi vstopnino. S prijateljico sva za kosilo nakupili banane, zelene mandarine, kokos in se za 70 centov obe najedli. Ob deroči reki sva na ozki klopi lupili sadje in ob grizljanju filozofirali, kako malo je potrebno, da je človek srečen.

Ob prihodu nazaj v naš hotel v Katmanduju, smo se vsi najprej zapodili pod tuš. Vroča voda, štirikratno šamponiranje in nanašanje balzama so razvozljali lase, ki si jih v gorah niti nismo česali. Med umivanjem sem ugotovila, da sem dosegla nov osebni rekord - komu od vas je že uspelo, da se devet dni ni stuširal?

Ker pa tudi devet dni nismo jedli mesa, nas je Andrej peljal v steak house. Večina nas je naročila klasiko - dunajski zrezek s pomfrijem, zraven pa smo dobili še veliko mešano solato iz paradižnika, kumar, zelja, zelene solate in redkvic. Strinjali smo se, da je bil še malo krvavi goveji (verjetno bivol, saj je krava sveta žival), a neverjetno mehak dunajski zrezek eden najboljših, kar smo jih v življenju kdaj poskusili. Seveda nas velika porcija ni odvrnila, da ne bi naročili še odličnih hišnih sladic.

Dunajski zrezek čez cel krožnik, mmm

14. dan: obisk British School Kathmandu, Boudhanath

Ob sedmih zjutraj se mesto začne počasi prebujati, vse pekarne so bile še zaprte, zato sem zajtrk prvič poiskala na ulici. Zanimivo je, kako bi lahko z malo domišljije jed pripravil tudi doma, vendar na kombinacijo živil spoh ne pomisliš. Prodajalec je imel na vozičku plin, nad njim pa plato. Plato je pomazal z olje, zžvrkljal jajce in ga dal na plato. Na jajce je takoj položil že vnaprej pripravljen chapati (zelo tanek kruh, velikost, oblika in okus podobna našim palačinkam), nekajkrat obrnil, nato pa na vse posul naribano zelje, čebulo in korenček, posolil ter zavil kot palačinko. Super ideja, ki jo moram doma še preizkusiti, moj zajtrk pa je požel navdušenje tudi pri drugih.

Namen našega potovanja ni bil samo opravljanje zlate odprave, temveč smo si želeli tudi sodelovanja z lokalnim okoljem. Na naše razočaranje pa z nami ni hotela sodelovati nobena lokalna šola, temveč le britanska šola v Katmanduju. To je zasebna šola, kamor hodijo otroci bogatih, saj letna šolnina stane od 5.000-15.000 evrov. Običajno so to otroci kakšnih veleposlanikov, inženirjev, lastnikov različnih firm. Razdelili smo se v tri skupine, vsaka skupina je dobila tri vodiče, ki so prihajali iz zaključnih razredov. Že prej so se skupaj z njihovim mentorjem Alanom Taylorjem odločili, da nas bodo popeljali na Durbar square (glavni trg) v Patanu. Že na poti od šole do trga so naši vodiči izgubili orientacijo in dejali, da se tu mimo običajno le vozijo   z osebnim šoferjem. Na glavnem trgu nam niso znali prav veliko povedati o templjih, podatke so nam le prebrali iz lista, ki so ga ob začetku dali tudi nam. Njihovo vodenje je bilo torej pravo razočaranje. Ko smo jih povprašali, kakšen stik imajo z lokalnim prebivalstvom, smo dobili odgovor: "Z njimi nimamo stika. Zakaj pa bi ga imeli?" Ker so tujci, ne sodijo v nobeno kasto, kljub temu pa se pozna, da jim denarja ne primanjkuje in se zato čutijo večvredne. Hrano za kosilo naročajo tako, da pokličejo v želeno restavracijo, ki jim obrok pripelje do šole. Ick, pol Nemec pol Mongolec, mi je povedal, da mu je življenje v Nepalu všeč zato, ker lahko tu počne, kar hoče. Meni, da je to država brez pravil, saj lahko kjerkoli dobiš cigarete in alkohol, ne glede na starost. Od vodičev smo izvedeli le en zanimiv podatek, in sicer, da je povprečna letna nepalska plača 1000$ (okoli 750€).

Slovenska skupina in britanski učenci (Foto: Rožle Bregar)

Foto: Rožle Bregar

Patan Durbar square (Foto: Rožle Bregar)

Molilni vaji v muzeju (Foto: Anka Kavčič)

Vrnili smo se nazaj v njihovo šolo. Kompleks je ogromen, od igrišča za odbojko, košarko, velikega ribnika, do številnih poslopij. Učenci imajo tudi posebno sobo, kjer lahko igrajo kitaro, se učijo, si kaj skuhajo in pojejo. Ne glede na lepo zunanjost in visok prihodek šole zaradi šolnin, pa notranjost ni preveč lepo opremljena, celo slabše kot v naših šolah, kar nas je spomnilo, da smo še vedno v Katmanduju. Ker se njihovi učenci za nas niso potrudili tako zelo, kot smo pričakovali, pa smo se mi za njih toliko bolj. Pripravili smo jim lutkovno predstavo, kjer smo prek jetija, Harryja Potterja in Kekca predstavili naravne in kulturne značilnosti Nepala, Velike Britanije in Slovenije ter jih med seboj primerjali. Predstava je uspela, nad predstavitvijo našega trekinga preko lutko pa so bili še posebej navdušeni najmlajši, ki se od lutk kar niso hoteli posloviti.

Foto: Rožle Bregar

Z leve proti desni: Jeti, Kekec in Harry Potter (Foto: Rožle Bregar)

S taksiji smo se nato peljali do Boudhanatha, krajše Bouddhe, največje stupe v Katmanduju, kjer smo imeli dve uri prostega časa. Z Anko sva se povzepli na stupo in lovili zadnje sončne žarke. Ko se je sonce skrilo, sva stupo obhodili in občudovali njeno mogočnost, zastavice in luči, ki so jih že pričeli obešati na stupo, saj se je po našem odhodu iz Nepala pričel praznik luči. Vse naokoli stupe so postavljeni molilni valji. Verniki molijo tako, da gredo z roko preko vsakega valja in medtem molijo. Opazila pa sem tudi žensko, ki je molila drugače. Pred seboj je imela več skupaj zbitih lesenih desk, na njih pa dve krpici. Ženska je počepnila, roki naslonila na krpici, nato pa z njima podrsala po deskah proti stupi, kot bi delala skleco. Ko je tako na rokah in nogah slonela na deskah, se je počasi podrsala nazaj v počep, vstala in združila roki. Tak postopek je potek ponavljala v nedogled, jaz pa sem preostali prosti čas izkoristila za nakupovanje.

Foto: Rožle Bregar

Foto: Anka Kavčič

Okolica Boudhanatha s trgovinicami in restavracijami na strehah (Foto: Anka Kavčič)

Ob šesti uri smo se dobili z britanskimi učenci in se odpravili na streho restavracije, kjer smo imeli samopostrežno večerjo, s strehe pa izjemen razgled na stupo, okrašeno z lučkami. Kljub zagotovilu natakarjev, da nobena jed ni pekoča, se je izkazalo za ravno nasprotno. Ker pekoče hrane ne prenašam dobro, sem svojega piščanca v omaki ter kuhano zelenjavo spet morala prepustiti Rožletu. Poleg riža in solate je bila nepekoča le dal bhat omaka z lečo ter sladica - navaden jogurt s kokosovim mlekom in koščki sadja. Spet jed, ki jo lahko z malo domišljijie pripraviš tudi doma. S strehe nas je pregnal mraz, saj smo se čez dan sprehajali v tevicah in kratkih hlačah, zvečer pa ni šlo brez dolgih hlač in flisa.

Okrašena stupa, pogled s strehe (Foto: Anka Kavčič)

Večerja na strehi (Foto: Rožle Bregar)

15. dan: Umbrella foundation, restavracija Rum Doodle

Zjutraj sta dekleta z rogljički presenetila Grega in Petra. Ni lepšega kot ostati v postelji vsaj pol ure dlje in dobiti slasten zajtrk iz pekarne kar v sobo. Hitro smo pospravile jabolčne zavitke in rogljičke ter se skupaj s skupino odpravile na sprehod mimo opičjega templja v bolj elitno sosesko, kar smo ugotovili po visokih ograjah, živih mejah in vsaj navzven urejenih hišah/vilah. Po ozkem prehodu med hišami smo prispeli do Umbrelle. Predstavili so nam organizacijo, ki skrbi za otroke z ulic in sirote, ki so v državljanski vojni ostale brez staršev. Državljanska vojna je trajala od 1996-2006, ko je Nepal uradno postal federativna republika. Povod za vojno je bil umor kraljeve družine, njihovo sliko še danes lahko opazimo v kakšni restavraciji ali gorskih lodgih. Organizacijo denarno podpirajo tudi v drugih državah. Z njimi smo se dve uri igrali in pogovarjali.

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Prikaz polke (Foto: Rožle Bregar)

Za MEPIjevce je bilo to prvo prosto popoldne, ki smo ga lahko preživeli čisto po svoje. Z Anko sva se sestradani odpravili v steak house na dunajca, vegetarijanski cheeseburger in tri tortice. Sledilo je nekajurno pohajkovanje po Thamelu, ogled vseh možnih trgovinic z oblačili (lov za hlačami), nakitom, čajiin začimbami, lučkami, pohodniško opremo... Na koncu sva pristali v kavarni in naročili masala čaj (črni čaj z mlekom in začimbami - cimet, klinčki, ingver...) ter jabolčno pito. Izmučeni sva nadaljevali še pohod do originalnih trgovin Salewa in The north face, nato pa se vrnili v hotel in si privoščili počitek.

Za zadnjo večerjo nas je Andrej odpeljal v restavracijo Rum Doodle. Restavracija ni glede hrane prav nič posebna, je pa zato toliko zanimivejši ambient. Povsod po stropu in stenah so nalepljene ali obešene kartonaste noge, ki so jih popisali in porisali vsi tisti, ki so kdaj koli v Nepalu opravili treking. Andrej je poiskal tudi svojo nogo, na kateri sta podpisana z Nejcem Zaplotnikom, ko sta se l. 1979 vrnila z Mount Everesta. V restavraciji pa visi tudi noga, ki so jo družina in prijatelji posvetili Tomažu Humarju.
Tudi mi smo oblikovali svojo nogo. Ena stran je MEPI stran, posvečena vsem nam, ki smo treking opravljali v malo drugačnih razmerah, na drugi strani pa so podpisani vsi drugi člani odprave. Nogo smo svečano obesili ob petju državne himne, nato pa se spomnili, da bi lahko okrasili še eno nogo in jo odnesli s seboj domov. Zapeli smo še pesem Slovenskega naroda sin, ki smo jo v gorah pogosto vadili, nato pa sem se v imenu vseh Mariji in Andreju zahvalila za vso organizacijo in vodenje, saj brez njiju tega čudovitega popotovanja sploh ne bi bilo. Podarili smo jima skupinsko sliko MEPIjevcev, Mariji pa še srebrne uhančke z rdečimi kamenčki.

Foto: Rožle Bregar

Foto: Rožle Bregar

Naša noga, stran trekingašev (Foto: Rožle Bregar)

Druga stran noge, namenjena MEPIjevcem (Foto: Rožle Bregar)

Andrej, Marija in jaz (Foto: Rožle Bregar)

Po večerji, okoli 11. ure zvečer, smo se mladi odpravili ven. Poiskali smo bar z najglasnejšo glasbo, ki se je izkazal tudi za najbolj zakajenega. Vrtela se je elektronika ali pa Bob Marley. V Nepalu začnejo žurati zgodaj in za naše standarde tudi zgodaj končajo (ob pol enih zjutrah je že vse zaprto). Po eni uri plesanja so nas obiskali policaji. Ker bar nima obratovalnega dovoljenja, je bilo policaje potrebno podkupiti s petsto rupijami na osebo (približno 5€), nekaj časa smo še nadaljevali, potem pa so bar začeli zapirati.

16. dan: obisk sirotišnice

Zadnje nepalsko jutro (Foto: Rožle Bregar)

Zdi se mi, da se je zadnji dan vsem najbolj vtisnil v spomin. Zjutraj sva z Anko zajtrkovali v pekarni, kjer za zelo malo denarja nakupiš vse možno pekovsko pecivo, pri nas pa samo en kos peciva stane več kot en evro. Po zajtrku sem odšla v cyber cafe, kjer sem deset minut morala počakati na edini računalnik, ki je imel tudi slušalke. Domačim sem morala sporočiti, da sem še živa ter da se kmalu spet vidimo.

Okoli 25 se nas je stlačilo v sedem taksijev. Peljali smo se do obrobja Katmanduja, kjer tudi ni več toliko vrveža. Ker v tem predelu ne bi mogli dobiti prevoza za nazaj, smo se s taksisti domenili, da nas počakajo. Temu primerno dražja pa je bila tudi končna cena: 2000 rupij (20€). V sirotišnici smo preživeli dve uri in bili bi še dlje, če nas taksisti ne bi začeli priganjati.

S ceste smo se spustili nekoliko nižje mimo parih hiš, nato pa prišli na dvorišče, ki je bilo komaj dovolj veliko za vso našo skupino in nepalske otroke. Priredili so nam svečan sprejem. Dve dekleti sta nam na čelo naredili rdečo piko, mlajši dve sta nas posuli z oranžnimi cvetovi, fantje pa so čakali, da so vsakemu gostu okoli vratu obesili šal. Za nas so pripravili 40-minutni program. Zapeli so državno himno in plesali, oblečeni v narodne noše, ki so si jih posebej za ta dogodek izposodili.

Pritličje z dvema mizama, na drugi strani sobe prenosni plinski kuhalnik (Foto: Anka Kavčič)

Fantovska soba, kjer spi petnajst fantov (Foto: Anka Kavčič)

Deljenje sladkarij (Foto: Rožle Bregar)

Poslavljanje (Foto: Rožle Bregar)

V sirotišnici je okoli 25-30 otrok. Nekateri od njih imajo starše, vendar jih ti nočejo obiskati, saj menijo, da bi svoje otroke potem morali odpeljati, česar pa si ne morejo privoščiti. Otroci si kuhajo sami, saj si je njihova kuharica zlomila roko. Hrano dobivajo od sosedov, vsakič jim nekdo da žakelj riža. Otroci so kljub temu zelo zadovoljni, zelo radi hodijo v šolo in si želijo postati poslovneži in inženirji.

Ogledali smo si tudi preprosto notranjost njihovega doma. V pritličju imajo dolgo mizo, prenosni kuhalnik in posode, stolov nimajo. Soba je okrašena z risbicami, nekaj risb so nam tudi podarili. V prvem nadstropju, kamor se povzpneš po ozkih lesenih stopnicah in te je kar strah stopiti, je zelo majhna preoblačilnica, kjer hranijo šolske uniforme, in fantovska ter dekliška spalnica. Dekliško spalnico zaklepajo, zato smo si ogledali fantovsko. Na parih kvadratnih metrih spi petnajst fantov, sobo so imeli pospravljeno (kar pomeni, da so odeje zložili v kot, drugih stvari v sobi ni). Na podstrehi imajo spravljene šolske pripomočke in oblačila.

Ganjeni nad njihovo predstavo smo se jim tudi mi predstavili z državno himno.  S seboj smo prinesli polno sladkarij, ki smo jih takoj razdelili, oblačila, zdravila in kuverto z denarjem, ki smo ga pobrali na mestu. Ob poslavljanju so nas vsi objeli in nam na lice pritisnili poljub ter dejali, da se moramo čimprej spet vrniti. Glavni v sirotišnici nam je dejal, da je bil to za otroke verjetno najsrečnejši dan v njihovem življenju. Prav tako smo bili mi sploh prvi obiskovalci, ki so kdajkoli prišli v to sirotišnico. S starejšimi smo si izmenjali facebook in e-mail naslove, nato pa otroke neradi zapustili.

Zadnji nepalski pozdrav iz taksija, še vedno pod vtisom sirotišnice

Mene je navdušila njihova radovednost, saj jih je zelo zanimalo, kako pa življenje izgleda v Sloveniji. Med seboj smo tako primerjali svoji državi in se pogovarjali o prihodnosti. Eden izmed fantov je pri svojih trinajstih letih po višini malce odstopal od ostalih. Na račun majhnosti Nepalcev smo se pošalili, nato pa je Bikash dejal, da sploh ni pomembno, koliko centimetrov ima oseba, temveč kako veliko je njegovo srce. Še zadnjič smo otrokom pomahali in se odpeljali nazaj do hotela.

Vse do leta ob 11. uri zvečer smo obnavljali prigode iz sirotišnice in sklenili, da jim bomo pomagali tudi od daleč. V Nepalu smo nabrali veliko izkušenj, ki so vsakega od nas malce spremenile. Predvsem si bomo zapomnili to, da sta bogastvo in prijaznost obratno sorazmerna. Tisti, ki že tako nimajo nič, bodo s teboj delili še tisto malo, kar imajo, tisti, ki pa si lahko privoščijo vse, pa bodo odvrnili pogled. V spominu na to barvito azijsko deželo pa nam bodo ostali predvsem katmandujska umazanija in nasmejani otroci, ki nas zvedavo opazujejo z naših fotografij.