1. dan / day 1
Da jo z razlogom imenujejo Zeleni otok, mi pove že pogled z letala. Travnate površine, grmičevje in novo posajena drevesa drvijo mimo, ko se z modrim Air coach avtobusom peljeva z letališča. S šoferjem se poslovimo na glavni ulici - O'Connell street.
Na turistični info točki dobiva zemljevid. Ker sva od leta utrujena, za del poti do hostla izbereva avtobus. Vsi poleg irskega jezika (gaelic)govorijo angleško, a jih je včasih zaradi naglasa težko razumeti. Da pa bi se trudil razumeti njihovo škratovščino, je popolnoma nemogoče. Irci imajo velik kulturni problem, saj mlajše generacije govorijo le še angleško, irščina pa se uporablja vedno manj.
Avtobus naju zloži na glavni nakupovalni ulici, Kildare street. Ko na "ask me" točki starejšega možaka vprašava za navodila do hostla, me ta obdari z vrečko dublinskih dni mode, ker jih je ostalo nekaj preveč. Obložena s kremicami, maskami za lase, kosmiči počasi začneva spoznavati irsko prijaznost - tudi na ulici se ti vsi opravičujejo, če se te po nesreči dotaknejo.
Najin prvi hostel je Citi hostel na ulici Charlemont. Za 12€ na osebo na noč dobiva ležišči v sobi z dvema pogradoma. Sobo si deliva še z Brazilcem Fernandom, ki je na lastne stroške prišel izpopolnjevat svoje znanje angleščine.
Zvečer se odpraviva na sprehod, kjer opaziva ogromno policajev. Ni nama jasno, ali naj se zaradi tega počutiva varno ali ravno obratno. Ugotoviva, da so na ulici O'Connell protestniki, a sva predaleč, da bi vedela, zakaj. Z mostu slikava še sončni zahod in se počasi odpraviva nazaj v hostel.
2. dan / day 2
Grenka pomarančna marmelada naju je odvrnila od samopostrežnega zajtrka v hostlu, zato sva rajši poiskala Tesco. Štručke za 0,3€ in dvoliterska plastenka vode za 0,51€ zadovoljijo še tako škrtega Gorenjca.
Peš se odpraviva do katedrale in parka svetega Patricka. Uživava na sončku, nato se odpraviva do dublinskega gradu. Meniva, da si grad svojega naziva ne zasluži, saj niti ne izgleda kot pravi grad, ker so ga prebarvali v rdeče, rumene, modre in zelene barve. Tudi tukaj si v parku spočijeva noge, nato pa se sprehodiva do Temple bara - dela mesta ob reki, kjer se nahaja največ pubov, so večeri najbolj živahni zarad žive glasbe, je največ turistov in je tudi zaprt za promet. Cene piva nihajo od 5-7€ na vrček.
Od tu naprej prečkava most in obiščeva severni del mesta. Sprehodiva se do železniske postaje Conolly, saj želiva kupiti povratni karti za Galway. Na poti ugotoviva, da ima Dublin problem z odvisniki. Ogromno mladih ljudi (20-30 let) sedi na pločnikih, pokriti so z odejo, čakajo, da jim bo kdo namenil kakšen kovanec. Drugod ob cesti pod streho ležijo tudi časopisi, kartoni, odeje. Tu se torej zbirajo, saj redarji vsak večer ob 20. uri zaklenejo vse parke.
Ker na Conollyju kart ne moreva kupiti, se s tramvajem (imenuje se Luas) odpeljeva do druge železniške postaje - Heuston. Ni nama čisto jasno, kako uporabiti avtomat za nakup kart, zato se rajši odpraviva k okencu - in na ta način privarčujeva. Z dijaško oz. študentsko izkaznico za povratno karto do Galwaya plačava le 22€ na osebo. Preko avtomata bi plačala 35,90€, preko interneta pa približno 42€. Z avtobusom se vrneva na ulico Kildare, kjer ugotoviva, da sva na poti že pet ur. Pred ogledom nacionalnega muzeja se ustaviva še v Mama's revenge, fast food mehiški restavraciji. Za manj kot 10€ se komaj premikava in si še na poti do muzeja oblizujeva prste. Muzej se zapre ob 17.uri, zato pohitiva z ogledom. Kmalu se posloviva od egipčanskih mumij in irskih vikingov in odideva nazaj v hostel. Prepešačiti cel center ni mala malica, noge pa morajo biti spočite še za nasledih 5 dni :)
Že zgodaj zjutraj sva se z vlakom odpravila v Galway. Vlaki so udobni,
tihi, opremljeni z wifijem in vtičnicami, torej pravo nasprotje slovenskim.
Po dveinpolurni vožnji mimo travnikov, gozdičkov, pašnikov z ovcami, kravami in konji, končno zagledava mesto. Hostla ni težko najti, tam naju tudi opremijo z vsemi z zemljevidi, zato se na ogled odpraviva peš. Center niti ni tako velik, da bi potrebovala avtobus. Občudujeva male trgovinice, vsaka je drugačne barve
Najprej se odpraviva do reke, kjer malico deliva z galebi, nato pa se peš odpraviva do katedrale. Včasih je težko priti čez cesto, saj tu prehodov za pešče niti ne poznajo. Od tu naprej greva peš ob reki do O'Brienovega mosta. Prečkava most in že sva v samem centru, zaprtem za promet.
V Eyre parku se ustaviva in opazujeva ljudi. Ko si razdeliva čokoladico, prečkava park in v turistični agenciji Lally rezervirava izlet do klifov. Cena = 20€ na osebo.
Najino potepanje gre proti koncu. Privoščila sva si nekoliko več spanca in se šele okoli pol enajste ure odpravila iz hostla. Luas naju je z ulice Abbey odpeljal do Heustona., od tam pa sva se čez Phoenix park
peš odpravila do živalskega vrta. Vstopnica za študente stane 12,5€, kar se nama je zdelo sprejemljivo.
Vsa navdušena sva si ogledala tigre, leve, opice, slone, žirafe,
nosoroge, noje... Med mamice z vozički sva se prerinila tudi midva in si ogledala hranjenje in dresiranje morskih levov. Znajo pomahati,
plavati kot morski psi, pokazali pa so nam tudi, kako poteka preventivni
pregled oči, ušes in trupa. Od morskih levov sva se napotila k
pingvinčkom, ki jih je ravno tako čakal obrok. Ko sva že začela čutiti bolečino v
podplatih, sva se ustavila še pri lenih rdečih pandah, nato pa počasi zapustilaž ivalski vrt, po katerem sva se potepala skoraj pet ur. Po popoldanskem počitku in prhi, saj je bile temperature čisto poletne, sva se odpravila še na večerni
sprehod. Prehodila sva tri nadstropja Penneysa, nato pa naju je ura
pregnala iz trgovine. Še na hamburger za večerjo in lahko noč.
7. dan / day 7
Časa imava premalo, da bi si lahko privoščila še kakšen večji ogled, zato dan izkoristiva za nakupovanje. Z O'Connella se premakneva na ulico Henry, ki ponuja vse, kar ti pade na pamet. Lakota naju prisili, da najdeva all-you-can-eat restavracijo, ki ponuja izbor kitajskih, tajskih, indijskih in pakistanskih jedi. Vse je super, dokler mi ne zadiši indijska hrana. S prvim grižljajem mi začimbe razžrejo usta in pojedine je konec. Ne pomaga niti nalivanje z vodo.
Sprehodiva se še do nacionalnega muzeja škratov, ki sem si ga zelo želela ogledati. Najprej izveva, da so ogledi le vodeni, da trajajo 45 minut, da bova izvedela ogromno o irskih pravljicah in mitologiji. Nato izveva, da je cena 12€ na osebo (kolikor sva plačala za živalski vrt in bila tam pet ur). Ponosno se obrneva in odideva. Naj se ve, da prihajava z Gorenjske.
Zvečer greva zgodaj spat, saj morava vstati ob nečloveški uri. Preden zaspiva, razmišljava, kaj vse si morava še pogledati. Ob naslednjem obisku bova rentala avto, se peljala od Belfasta do Corka, občudovala podeželje s konjskega hrbta, si ogledala peščene plaže in otočke, obiskala Newgrange in še enkrat fotografirala moherske klife, tokrat brez megle.
V enem tednu sva lahko raziskala le majhen del Irske, zato se sem gotovo še vrneva.
Da jo z razlogom imenujejo Zeleni otok, mi pove že pogled z letala. Travnate površine, grmičevje in novo posajena drevesa drvijo mimo, ko se z modrim Air coach avtobusom peljeva z letališča. S šoferjem se poslovimo na glavni ulici - O'Connell street.
Na turistični info točki dobiva zemljevid. Ker sva od leta utrujena, za del poti do hostla izbereva avtobus. Vsi poleg irskega jezika (gaelic)govorijo angleško, a jih je včasih zaradi naglasa težko razumeti. Da pa bi se trudil razumeti njihovo škratovščino, je popolnoma nemogoče. Irci imajo velik kulturni problem, saj mlajše generacije govorijo le še angleško, irščina pa se uporablja vedno manj.
Avtobus naju zloži na glavni nakupovalni ulici, Kildare street. Ko na "ask me" točki starejšega možaka vprašava za navodila do hostla, me ta obdari z vrečko dublinskih dni mode, ker jih je ostalo nekaj preveč. Obložena s kremicami, maskami za lase, kosmiči počasi začneva spoznavati irsko prijaznost - tudi na ulici se ti vsi opravičujejo, če se te po nesreči dotaknejo.
Najin prvi hostel je Citi hostel na ulici Charlemont. Za 12€ na osebo na noč dobiva ležišči v sobi z dvema pogradoma. Sobo si deliva še z Brazilcem Fernandom, ki je na lastne stroške prišel izpopolnjevat svoje znanje angleščine.
Zvečer se odpraviva na sprehod, kjer opaziva ogromno policajev. Ni nama jasno, ali naj se zaradi tega počutiva varno ali ravno obratno. Ugotoviva, da so na ulici O'Connell protestniki, a sva predaleč, da bi vedela, zakaj. Z mostu slikava še sončni zahod in se počasi odpraviva nazaj v hostel.
2. dan / day 2
Grenka pomarančna marmelada naju je odvrnila od samopostrežnega zajtrka v hostlu, zato sva rajši poiskala Tesco. Štručke za 0,3€ in dvoliterska plastenka vode za 0,51€ zadovoljijo še tako škrtega Gorenjca.
Peš se odpraviva do katedrale in parka svetega Patricka. Uživava na sončku, nato se odpraviva do dublinskega gradu. Meniva, da si grad svojega naziva ne zasluži, saj niti ne izgleda kot pravi grad, ker so ga prebarvali v rdeče, rumene, modre in zelene barve. Tudi tukaj si v parku spočijeva noge, nato pa se sprehodiva do Temple bara - dela mesta ob reki, kjer se nahaja največ pubov, so večeri najbolj živahni zarad žive glasbe, je največ turistov in je tudi zaprt za promet. Cene piva nihajo od 5-7€ na vrček.
Od tu naprej prečkava most in obiščeva severni del mesta. Sprehodiva se do železniske postaje Conolly, saj želiva kupiti povratni karti za Galway. Na poti ugotoviva, da ima Dublin problem z odvisniki. Ogromno mladih ljudi (20-30 let) sedi na pločnikih, pokriti so z odejo, čakajo, da jim bo kdo namenil kakšen kovanec. Drugod ob cesti pod streho ležijo tudi časopisi, kartoni, odeje. Tu se torej zbirajo, saj redarji vsak večer ob 20. uri zaklenejo vse parke.
Ker na Conollyju kart ne moreva kupiti, se s tramvajem (imenuje se Luas) odpeljeva do druge železniške postaje - Heuston. Ni nama čisto jasno, kako uporabiti avtomat za nakup kart, zato se rajši odpraviva k okencu - in na ta način privarčujeva. Z dijaško oz. študentsko izkaznico za povratno karto do Galwaya plačava le 22€ na osebo. Preko avtomata bi plačala 35,90€, preko interneta pa približno 42€. Z avtobusom se vrneva na ulico Kildare, kjer ugotoviva, da sva na poti že pet ur. Pred ogledom nacionalnega muzeja se ustaviva še v Mama's revenge, fast food mehiški restavraciji. Za manj kot 10€ se komaj premikava in si še na poti do muzeja oblizujeva prste. Muzej se zapre ob 17.uri, zato pohitiva z ogledom. Kmalu se posloviva od egipčanskih mumij in irskih vikingov in odideva nazaj v hostel. Prepešačiti cel center ni mala malica, noge pa morajo biti spočite še za nasledih 5 dni :)
3. dan / day 3
Po dveinpolurni vožnji mimo travnikov, gozdičkov, pašnikov z ovcami, kravami in konji, končno zagledava mesto. Hostla ni težko najti, tam naju tudi opremijo z vsemi z zemljevidi, zato se na ogled odpraviva peš. Center niti ni tako velik, da bi potrebovala avtobus. Občudujeva male trgovinice, vsaka je drugačne barve
Najprej se odpraviva do reke, kjer malico deliva z galebi, nato pa se peš odpraviva do katedrale. Včasih je težko priti čez cesto, saj tu prehodov za pešče niti ne poznajo. Od tu naprej greva peš ob reki do O'Brienovega mosta. Prečkava most in že sva v samem centru, zaprtem za promet.
V Eyre parku se ustaviva in opazujeva ljudi. Ko si razdeliva čokoladico, prečkava park in v turistični agenciji Lally rezervirava izlet do klifov. Cena = 20€ na osebo.
V
iskanju supermarketa se obupana vrneva v hostel, kjer izveva, da sta
Tesco in Lidl oddaljena le 5minut hoje, a v nasprotno smer kot sva se napotila midva. V Lidl se odpraviva po
kosilo, ki ga skuhava v kuhinji v hostlu. Kuhinja je opremljena z dvema štedilnikoma, mikrovalovkama in koritoma. Navdušena sva tudi nad velikim pultom in hladilnikom. Po kosilu sledi počitek.
Zvečer
se oodpraviva do morja in marine. Vetra je manj kot v Dublinu, zato
kape tokrat ne potrebujeva. V centru je polno ljudi, nekaj časa
opazujeva pouličnega zabavljača. Na mojo zahtevo poisceva se irski
Primark = Penneys. Sledi se večerja v Burger kingu, kjer odkrijeva oreo
sladoled, nato pa se vrneva v hostel.
4. dan / day 4
Zbudiva se v deževno jutro. Nič nenavadnega, si rečeva, saj je do sedaj še vsako noč deževalo. Pozajtrkujeva, nato se odpraviva do glavne avtobusne postaje. Avtobus agencije Lally že čaka, prav tako zabaven vodič in šofer hkrati. Irci radi uporabljajo ironijo, a se na njihov humor hitro navadiš.
Med potjo občudujeva pokrajino in idilične hiške, za vsako stoji še hlev, ob hiši pa se pase živina. Dolge kamnite pregrade so zgradili, da so postavili meje med posestvi, včasih pa tudi le zato, da so pospravili kamenje.
Pot je vijugasta in ne ravno v najboljšem stanju. Vsekakor ni priporočljiva za ljudi s slabim želodcem. Je tudi zelo ozka - ko se srečata dva avtobusa, je med njima le kakšen centimeter prostora.
Ustavimo se pri vhodu v jamo Aillwee. Vstopnina v ceno izleta ni vključena, zato se za ogled ne odločiva. Podzemeljskih jam imamo dovolj na voljo v Sloveniji, zaradi edinstvenega površja pa so verjetno tudi lepše.
Ko pridemo do klifov, se navdušenje sprevrže v razočaranje. Zaradi megle se ne vidi niti robu klifov, lahko le slišiva bučanje valov. Ob kamniti ogradi čakava še eno uro v upanju, da se bo megla razkadila, a brez uspeha. Brez vsakršne volje se vrneva k avtobusu in si želiva le čimprejšnje vrnitve v hostel.
Prijazni šofer je uvidel žalost svojih potnikov, zato nas je na poti nazaj odpeljal do manjših, 20-metrskih klifov. Tu smo končno lahko izrazili svoje navdušenje. Najboljša stvar pri tem je bila, da tu ni nobene ograje, ki bi ti preprečevala sedenje na robu. Kakšnih petdeset metrov stran je cesta, ki jo včasih visoki valovi celo poplavijo.
Za pol ure se ustavimo v vasici Doolin, kjer so zelo ponosni na svojo tradicijo in ljudsko izročilo. Vsak vaščan igra vsaj en inštrument, znani pa so po festivalu irske folk glasbe.
Zadnji postanek naredimo v Kinvari. Kinvara je majhna ribiška vasica. Majhne ladjice se imenujejo "hookers", vsako leto pa tu poteka tudi tekmovanje, ki je po mnenju šoferja le razlog za veselo pijančevanje. Glavna znamenitost so ruševine gradu Dunguaire.
Ob šesti uri se vrnemo v Galway. Sestradana si v Lidlu kupiva zamrznjene pice in zmaževa vsak svojo. Strinjava se, da je to najboljša pica, kar sva jih jedla, in se dogovoriva, da si pred večernim vadranjem vzameva čas za počitek. Ko doseževa posteljo, je najinih sanj o sprehodu konec.
5. dan / day 5
Okoli desete ure zjutraj se odjaviva iz najstarejšega hostla v Galwayu. Še zadnjič sva se želela sprehoditi skozi mestno jedro in obiskati market, ki je odprt le konec tedna. Center je bil popolnoma prazen, vse trgovinice in pubi zaprti, le en po alkoholu smrdeč možakar je vlekel meh svoje harmonike. Nikjer žive duše, market pa so šele začeli postavljati. Ob nedeljah si Irci očitno vzamejo čas za okrevanje od sobotnih ponočevanj. Obrneva se in se odpraviva do železniške postaje.
V Dublinu sva precej hitro našla hostel, za katerega sva plačala le 8€ na osebo na noč. Sobe so bile tudi največje, prav tako ima najboljšo lokacijo. Popoldne sva se odpravila na sprehod do pristanišča. Na poti sva srečevala v modro in zeleno oblečene ljudi in ugotovila, da je na sporedu nogometna tekma. V barvah ekip so bili odeti tudi pubi, za varnost so skrbeli policisti. Nato sva opazila še ogromno gručo ljudi, ki so sedeli pod šotori na klopeh. Pozanimala sva se in izvedela, da se odvija nekakšen irski oktoberfest. Sprehodila sva se skozi prizorišče, na mostu pa sva občudovala razgled na mesto. Večerjo sva si tokrat privoščila v Burger Kingu, ki je cenejši od McDonaldsa, njegova odlika pa je tudi Oreo sladoled.
4. dan / day 4
Zbudiva se v deževno jutro. Nič nenavadnega, si rečeva, saj je do sedaj še vsako noč deževalo. Pozajtrkujeva, nato se odpraviva do glavne avtobusne postaje. Avtobus agencije Lally že čaka, prav tako zabaven vodič in šofer hkrati. Irci radi uporabljajo ironijo, a se na njihov humor hitro navadiš.
Med potjo občudujeva pokrajino in idilične hiške, za vsako stoji še hlev, ob hiši pa se pase živina. Dolge kamnite pregrade so zgradili, da so postavili meje med posestvi, včasih pa tudi le zato, da so pospravili kamenje.
Pot je vijugasta in ne ravno v najboljšem stanju. Vsekakor ni priporočljiva za ljudi s slabim želodcem. Je tudi zelo ozka - ko se srečata dva avtobusa, je med njima le kakšen centimeter prostora.
Ustavimo se pri vhodu v jamo Aillwee. Vstopnina v ceno izleta ni vključena, zato se za ogled ne odločiva. Podzemeljskih jam imamo dovolj na voljo v Sloveniji, zaradi edinstvenega površja pa so verjetno tudi lepše.
Ko pridemo do klifov, se navdušenje sprevrže v razočaranje. Zaradi megle se ne vidi niti robu klifov, lahko le slišiva bučanje valov. Ob kamniti ogradi čakava še eno uro v upanju, da se bo megla razkadila, a brez uspeha. Brez vsakršne volje se vrneva k avtobusu in si želiva le čimprejšnje vrnitve v hostel.
Prijazni šofer je uvidel žalost svojih potnikov, zato nas je na poti nazaj odpeljal do manjših, 20-metrskih klifov. Tu smo končno lahko izrazili svoje navdušenje. Najboljša stvar pri tem je bila, da tu ni nobene ograje, ki bi ti preprečevala sedenje na robu. Kakšnih petdeset metrov stran je cesta, ki jo včasih visoki valovi celo poplavijo.
Za pol ure se ustavimo v vasici Doolin, kjer so zelo ponosni na svojo tradicijo in ljudsko izročilo. Vsak vaščan igra vsaj en inštrument, znani pa so po festivalu irske folk glasbe.
Zadnji postanek naredimo v Kinvari. Kinvara je majhna ribiška vasica. Majhne ladjice se imenujejo "hookers", vsako leto pa tu poteka tudi tekmovanje, ki je po mnenju šoferja le razlog za veselo pijančevanje. Glavna znamenitost so ruševine gradu Dunguaire.
Ob šesti uri se vrnemo v Galway. Sestradana si v Lidlu kupiva zamrznjene pice in zmaževa vsak svojo. Strinjava se, da je to najboljša pica, kar sva jih jedla, in se dogovoriva, da si pred večernim vadranjem vzameva čas za počitek. Ko doseževa posteljo, je najinih sanj o sprehodu konec.
5. dan / day 5
Okoli desete ure zjutraj se odjaviva iz najstarejšega hostla v Galwayu. Še zadnjič sva se želela sprehoditi skozi mestno jedro in obiskati market, ki je odprt le konec tedna. Center je bil popolnoma prazen, vse trgovinice in pubi zaprti, le en po alkoholu smrdeč možakar je vlekel meh svoje harmonike. Nikjer žive duše, market pa so šele začeli postavljati. Ob nedeljah si Irci očitno vzamejo čas za okrevanje od sobotnih ponočevanj. Obrneva se in se odpraviva do železniške postaje.
V Dublinu sva precej hitro našla hostel, za katerega sva plačala le 8€ na osebo na noč. Sobe so bile tudi največje, prav tako ima najboljšo lokacijo. Popoldne sva se odpravila na sprehod do pristanišča. Na poti sva srečevala v modro in zeleno oblečene ljudi in ugotovila, da je na sporedu nogometna tekma. V barvah ekip so bili odeti tudi pubi, za varnost so skrbeli policisti. Nato sva opazila še ogromno gručo ljudi, ki so sedeli pod šotori na klopeh. Pozanimala sva se in izvedela, da se odvija nekakšen irski oktoberfest. Sprehodila sva se skozi prizorišče, na mostu pa sva občudovala razgled na mesto. Večerjo sva si tokrat privoščila v Burger Kingu, ki je cenejši od McDonaldsa, njegova odlika pa je tudi Oreo sladoled.
6. dan / day 6
7. dan / day 7
Časa imava premalo, da bi si lahko privoščila še kakšen večji ogled, zato dan izkoristiva za nakupovanje. Z O'Connella se premakneva na ulico Henry, ki ponuja vse, kar ti pade na pamet. Lakota naju prisili, da najdeva all-you-can-eat restavracijo, ki ponuja izbor kitajskih, tajskih, indijskih in pakistanskih jedi. Vse je super, dokler mi ne zadiši indijska hrana. S prvim grižljajem mi začimbe razžrejo usta in pojedine je konec. Ne pomaga niti nalivanje z vodo.
Sprehodiva se še do nacionalnega muzeja škratov, ki sem si ga zelo želela ogledati. Najprej izveva, da so ogledi le vodeni, da trajajo 45 minut, da bova izvedela ogromno o irskih pravljicah in mitologiji. Nato izveva, da je cena 12€ na osebo (kolikor sva plačala za živalski vrt in bila tam pet ur). Ponosno se obrneva in odideva. Naj se ve, da prihajava z Gorenjske.
Zvečer greva zgodaj spat, saj morava vstati ob nečloveški uri. Preden zaspiva, razmišljava, kaj vse si morava še pogledati. Ob naslednjem obisku bova rentala avto, se peljala od Belfasta do Corka, občudovala podeželje s konjskega hrbta, si ogledala peščene plaže in otočke, obiskala Newgrange in še enkrat fotografirala moherske klife, tokrat brez megle.
V enem tednu sva lahko raziskala le majhen del Irske, zato se sem gotovo še vrneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar